Metoda MagicTree
Gita Mateja de Laat
Svoje otroke šolam na domu že 12 let
Naučila sem se naslednje:
-
Učenje je naraven proces, ki ni vezan na poseben prostor ali stavbo, kot je šola.
-
Učenje je najučinkovitejše, kadar so vključena otrokova čustva.
-
Učenje je radosten proces.
-
Zaupati moram svojemu otroku, sebi in materi naravi (kar pomeni: v našem telesu obstaja načrt, ki zagotavlja razvoj in rast).
Ta spoznanja so me pripeljala do sklepa, da metodam in praksam, ki jih danes uporabljamo pri poučevanju, daje pečat globoka in celo temeljna težava.
Pri iskanju osnovnega vzroka za to težavo naletimo na številna dobro zastavljena vprašanja. Pomislite na predavanje Kena Robinsona na TED-u o tem, na kakšen način izobraževanje vpliva na znanje. Pomislite na dela dr. Petra Graya, ki piše o pomenu igre pri učenju.
Zdi se, da smo se z velikim zagonom osredotočili zgolj na krepitev možganske komponente našega duha. Zato mlade ljudi silimo, da opuščajo domišljijo, čustva, ustvarjalnost, izražanje in zanimanje za to, česar še ne poznajo. Uspelo nam je utišati njihovo močno željo po raziskovanju in tudi po tistih po inovacijah, ki jih ni mogoče kvantificirati, dokumentirati, patentirati, ali kako drugače zapisati.
Zaradi tega smo postali tehnološko napredni in spretni. Vendar smo zaradi tega postali tudi manj razviti kot ljudje. Edino čustvo, ki prevladuje v naših mislih, je strah in občutek tveganja. Vse drugo je le začasna sprostitev v sicer paničnem obstoju.
V zadnjih 300 letih se je osredotočenost na matematično sposobnost možganov, ki je sama po sebi evolucijska novost, še povečala.
Pomislite na napredne izračune, formule itd. Naši možgani nimajo intuicije za te stvari. To lahko takoj preverite. Če vam povem, da ima 73 % vseh odraslih Samsung, boste popolnoma razumeli, kaj sem rekla in kakšno številko to pomeni. Toda vaši možgani nimajo pojma, ali je to res ali ne. Če pa vam povem, da sem zamudila na ta sestanek, ker sem pravkar na letališču z angleškegim kraljem pila čaj, boste takoj začutili, da je to laž. Možgani, kadar delujejo sami, brez "občutka", ne morejo dojeti globljih resnic življenja.
Jasno pa je, da prihodnost človeštva, celo Zemlje, kot lahko vplivamo nanjo, ni odvisna le od naše možganske moči. Še posebej zato, ker bodo v 10 do 30 letih vse delo opravili programski in strojni roboti, ki jih zdaj vsi programiramo s svojim znanjem in izkušnjami.
Vsaka konferenca, na katero greste, vsak predlog, o katerem se razpravlja, se nanaša le na to, kako spodbuditi ali povečati mentalno, možgansko obremenitev študentov. To je neumno, kot da bi načrtovali izboljšanje vrta, vendar bi razpravljali le o solati ali le o paradižniku, ne pa o stvareh, kot so zemlja, hranila, voda in vse druge stvari, ki jih mora vrt imeti, da bi bil rodoviten in bujen.
Na kaj torej postopoma pozabljamo, ko govorimo o tem, kako se učiti in postati suveren, svoboden in vpliven človek? Po mojem mnenju na to, kako uporabljati roke in srce v sozvočju z glavo.
Zato naj vas seznanim, zakaj je tako nujno potrebno, da uskladimo glavo z rokami in srcem.
Ko otrok postane odrasel, bo moral biti sposoben v veliki meri oblikovati svoje življenje - ne le biti kolesce v stroju. Da bi to lahko storil, mora biti sposoben ustvarjati podobe v svojih mislih. Zato je ena od najpomembnejših nalog odraslih, da otroku pomagamo razviti njegovo predstavno sposobnost.
Spodbujanje predstavne sposobnosti (kar ni isto kot domišljija)
Ko sem učila svoje otroke, sem opazila, kako zelo radi so ustvarjali med učenjem, še posebej radi so risali. Doma imamo kupe in kupe njihovih risb in drugih umetniških izdelkov. Risali so vse, kar so videli, počeli in doživeli med dnevi: traktorje, avtomobile na cesti, živali, gore, kopanje v morju itd. Otroci z igro in risanjem ponotranjijo in 'prebavijo' stvari, ki se jim zgodijo v življenju. Pri tem ustvarjajo podobe stvari, ki so jih doživeli. Ustvarjanje podob je torej orodje za psihološko zorenje.
Enak proces se zgodi pri učenju: otroci lahko temeljito razumejo le tiste teme in vsebine, ki jih sami doživljajo, bodisi z umetniškim izražanjem, gradnjo, kuhanjem itd. bodisi z igro in gibanjem. Pri tem ponovno ustvarjajo podobe tistih stvari, ki jih doživljajo, gradijo ali izdelujejo. Ustvarjanje podob je torej orodje za učenje.
Zato je treba poučevanje organizirati in izvajati tako, da se neguje in razvija miselna sposobnost ustvarjanja podob v umu in seveda tudi druge kognitivne sposobnosti, ki se ne morejo ustrezno razviti, če se ta sposobnost ne razvija.
Če poučevanje otroka ne gradi na predstavni sposobnosti jo bo otrok prej ali slej izgubil in njegov razvoj bo tako oviran.
Navezanost
Varna navezanost na starše (in druge odrasle) ni potrebna le za razvoj in negovanje predstavne sposobnosti, temveč je bistvena za otrokov splošni razvoj.
Če je otrok varno navezan, bo razvil čustveno stabilnost ter samozavest. Na podlagi tega se razvijajo tudi kognitivne sposobnosti.
Učenje je del vsakdanjega življenja
Učenje je naravna človekova potreba. Brez učenja ne moremo ne preživeti ne biti izpolnjeni. Če se človek nerad uči, je z njim nekaj narobe.
Vendar se otrok rad uči le, če je sposoben osmisliti učno snov. Če ga določena tema zanima ali če določeno znanje potrebuje, da bi na kakršen koli način izboljšal svoje življenje. V nasprotnem primeru je učenje bolj ali manj boleče.
Učenje je zato treba ustrezno vključiti v otrokovo vsakdanje življenje.
Učenje je orodje za razvijanje otrokovih notranjih potencialov
Vsak človek ima dva potenciala: univerzalnega in individualnega. Podobno je s telesom: vsi imamo en obraz, en trup, dve roki in dve nogi. Toda če si dobro ogledamo obraz vsakega posameznika, ugotovimo, da se obrazi med seboj neskončno razlikujejo.
Učenje je orodje, ki otrokom pomaga razvijati njihove univerzalne in tudi individualne potenciale. Na nas starših je, da v svojih otrocih začutimo ta notranji potencial. Zato moramo znati otroka dobro opazovati, brez lastnih projekcij in vnaprejšnjih predstav ter prepričanj.
Samo opazovanje ni dovolj
Z empatijo moramo biti sposobni začutiti otroka in začutiti njegov notranji potencial.
Glavna dva cilja metode MagicTree sta pomagati otroku:
- da postane samozavesten in čustveno stabilen ter
- da postane miselno samostojen in neodvisen.
Da bi dosegli zgoraj omenjena cilja metode MagicTree, se moramo poslužiti spodaj navedenih 4 strategij poučevanja.
- Otrok se mora učiti znotraj odnosa.
- Poznati moramo otrokovo notranjo naravo, zato moramo otroka opazovati.
- Spoštovati moramo otrokov razvojni tempo.
- Otroku moramo omogočiti, da je pri učenju aktiven.
Načela metode MagicTree
To nas pripelje do najpomembnejših načel metode MagicTree:
- Starši/odrasli se odzivajo na otrokove potrebe po navezanosti.
- Otrok je v središču svojega učnega procesa.
- Učni načrt opredelimo na podlagi otrokove notranje narave.
- Učenje je v največji možni meri del vsakdanjega življenja.
Kratek opis 4 učnih strategij.
1. Učenje in poučevanje v odnosu
Otroci imajo naravno potrebo po navezovanju, odrasli pa se nanjo instinktivno odzivajo. Če se nanjo odzovemo na pristen način, je otrok varno navezan na nas in nam zaupa. Hkrati smo otroku referenčna točka, zgled in navdih.
2. Opazovanje otroka
Starši otroka spoznavamo z opazovanjem: katere so njegove močne in šibke točke, kakšna so njegova nagnjenja in kakšni so njegovi potenciali.
3. Spoštovanje otrokovega razvojnega tempa
Vsak otrok se razvija v svojem lastnem tempu. Obstaja nekaj univerzalnih vzorcev, vendar je znotraj njih tempo razvoja vsakega otroka nekoliko drugačen.
4. Otrok je aktiven pri učenju
Dr. Gordon Neufeld piše takole: "Otrok mora najprej postavljati vprašanja, potem šele lahko dobi odgovore. Najprej mora raziskovati, preden lahko odkrije dejstva, in najprej mora eksperimentirati, preden lahko pride do trdnih zaključkov." To je prava aktivnost pri učenju.
Učni proces nato organiziramo na podlagi rezultatov, ki smo jih lahko dosegli s štirimi strategijami.
Pillars of this method:
- opazovanje brez projekcije, prisotnost uma, opazovanje brez projekcije,
- empatija,
- načini povezovanja z otrokom (pogled, prikimavanje, nasmeh),
- učno gradivo, ki daje kontekst učnim temam,
- čas in potrpežljivost.